Kontaktirajte nas

Funkcija DWO na kontroli Haas je zelo zmogljivo orodje, vendar morate za njeno uspešno uporabo razumeti njene meje in koristi.

Stari način uporabe:

Tipična veččelna nastavitev zahteva, da je podatek o vpenjalni napravi naveden točno na sredini vrtenja rotacijske osi. Zatem se opravilo običajno programira z edinstvenim offsetom za vsako čelo. Če programer premakne enega od offsetov, mora ponovno izračunati in prevesti tudi vse druge offsete. To lahko stori razmeroma preprosto, če je del kvadraten, offseti pa na 90-stopinjskih čelih. Postopek je veliko težavnejši, kadar so prisotni elementi pod nanavadnimi koti, zlasti, če gre za sestavljene kote. Če vpenjalno napravo odstranite in jo ponovno namestite, se celoten postopek namestitve začne znova, pri čemer se ponastavi vsak offset. Če ulitki ne postanejo čistejši in strojnik želi premakniti čelo v 0,010”, se vsi drugi offseti preračunajo in ponastavijo.

Funkcija DWO družbe Haas temelji na zelo natančnem merjenju razmerja med B- in C-osjo. To ramerje je zelo odvisno od natančnosti izravnave stroja. UMC je kot standardna funkcija konfiguriran s tipalom, CNC kontrola pa ima predlogo za dvosmerno merjenje s tipalom, ki uporabnika vodi skozi postopek ponovne kalibracije offsetov MRZP, na katerih temeljijo izračuni funkcije DWO. Upoštevajte, da je postopek natančen le toliko, kot so natanči rezultati merjenja s tipalom. Merilno tipalo WIPS je izjemno natančno, vendar ni laboratorijska inšpekcijska naprava, saj tudi notranjost zaprtega sistema stroja ni čista kot laboratorij. Smiselno je, da pri merjenju vključene žogice za delo z orodjem s tipalom pričakujete napako v obsegu nekaj desettisočink palca. MRZP izračuni omogočajo merjenje žogice na več različnih mestih, s čimer zmanjšajo učinke teh drobnih napak, vendar se lahko kljub temu pojavijo.

Obenem upoštevajte, da kakor tipalo tudi B- in C-os stroja kljub izjemni natančnosti nista popolni. Tega ne zagotavlja nobena vrtljiva miza, ne glede na proizvajalca. Upoštevajte, da se majhna kotna napaka pozicioniranja 20 kotnih sekund spremeni v linearno napako pozicioniranja 0,001” na 10” od središča in 0,002” na 20” od središča.

Če imajo offseti MRZP v smeri X-si napako 0,0005", bi luknja, polovično izvrtana skozi del na točki B90 in dokončana z druge strani na točki B-90, imela 0,001" neskladja samo zaradi manjših netočnosti pri offsetih MRZP. Vendar pa je B-90 zunaj omejitev hodov UMC. Tovrstna funkcija zahteva polovično strojno obdelavo pri B90 in C0 ter končno obdelavo pri B90 in C180. Del ima lahko posledično majhno napako pri dejanskem pozicioniranju vzdolž X-osi zaradi kakršne koli nenatančnosti pri offsetih MRZP Na X- in Z-osi v kombinaciji z majhnim neskladjem z obeh strani v smeri Y-osi, ki nastane zaradi kakršne koli netočnosti pri offsetu MRZP na Y-osi. Če temu dodate vsakršno majhno odstopanje, ki bi lahko nastalo zaradi napak pri pozicioniranju B- in C-osi, je jasno, da dejanske napake pri pozicioniranju v obsegu nekaj tisočin palca pri tovrstni uporabi stroja niso nenavadne.

Če ima stranka opravilo za rezkalni stroj s sprejemljivimi tolerancami, ki znašajo +/- nekaj tisočink palca, je DWO dobra izbira. Če stranka načrtuje pogosto razstavljanje in ponovno nastavljanje opravil, je DWO dobra izbira. Če strankino opravilo zahteva izjemno dejansko natančnost pozicioniranja, DWO ni dobra izbira. To delo verjetno zahteva individualne ničelne točke obdelovanca dela za vsako površino. Če želi stranka za to delo uporabiti DWO, lahko to še vedno stori, vendar mora sprejeti določene kompromise. Mogoče je, da bo morala ročno prilagoditi MRZP offsete. Mogoče je, da bo morala prilagoditi nekaj programiranih točk v CNC programu.